spampoem > spam + poem

Renesansa spoezije // The Renaissance of Spoetry

Zamisel o sestavljanju poezije iz naslovov vsiljene pošte se mi je porodila pred nekaj leti, a je postalo po hitrem guglanju očitno, da še zdaleč nisem prva. Entuiziasti so že začenjali oblikovati zakonitosti žanra spam poezije, krajše spoezije, publicisti in teoretiki pa so razpravljali o njenih potencialnih razsežnostih ter jo umeščali v prostor in čas. Po nekaj zabavnih poskusih me je tako veselje nad “instantno poezijo” kljub neodvisnemu odkritju za nekaj časa minilo.

Pred kratkim sem se spomnila opuščenega projekta in ugotovila, da je marsikateri blog medtem zamrl; spletna kultura je posrečeno idejo manično navdušeno kanonizirala, na hitro prežvečila in spet izpljunila, ko se je izoblikoval naslednji trend, ustrezen njeni uborni sposobnosti koncentracije.

Spoezija seveda ni postala “nova poezija 21. stoletja”, prav tako so se pokazale za zmotne napovedi, da “na novo izumlja jezik”, in ta blog nima visokoletečih literarnih pretenzij. Odpiram ga izključno iz veselja do literarnega obrobja, jezikovnega recikliranja ter družbene kritike in aktivizma na splošno. Spoezija je v primerjavi z drugim literarnim udejstvovanjem presneto demokratična in izenačevalna; od avtorja ne zahteva visokega kulturnega kapitala, nastaja po principu kombinatorike oziroma kvačkanja. Zaradi vsebine materiala, naslovov spama, je neizogibno ironična in s tem inherentno antikapitalistična. Kot “notranji sovražnik” je sicer omejena na besedišče polavtomatiziranega hiperpotrošništva, a ravno zato predstavlja oblikovanje avtorskega, individualnega izraza na njegovi podlagi zanimiv izziv.

Naslednja omejitev je seveda jezikovna; v tipičnem slovenskem inboxu se znajde veliko angleškega materiala, nekaj malega še nemškega, ostali jeziki pa so avtomatsko marginalizirani. Moja velika želja je vzpostavitev slovenske spoezije, torej sem na lovu za slovenskim spamom. Priporočam se za napotila na največje slovenske promocijske e-onesnaževalce!