spampoem > spam + poem

1. 12. 2010

O pravilih pisanja

avtor spampoem

Ben Myers opozarja na razliko med surovino – spamom – in končnim izdelkom – spesmijo: “Prave spesmi zahtevajo človeški vložek; morajo biti urejene, sicer postanejo neberljivo blebetanje. [...] Tisto je tipkanje, ne poezija.”

Osnova spoezije je vedno dejanski spam; zakonitosti žanra narekujejo reinvencijo, ne invencijo. Izmišljevanje vrstic po potrebi ni etično in izniči samo bistvo pesnenja, skušnjavi pa se lahko izognemo s pisanjem iz dovolj obsežne baze. Stopnja purizma je odvisna od posameznika – lahko:

Ehdom se denimo drži naslednjih pravilih pesnjenja:

  1. odpri neželeno e-pošto,
  2. odstrani povezave,
  3. odstrani narobe črkovana imena zdravil,
  4. dodaj prelome vrstic in punktuacijo,
  5. nekaterim besedam spremeni slovnični čas, da je pesem razumljivejša.

Bazo spama lahko dopolnjuješ iz lastne mape z neželeno pošto (recimo na približno na mesec dni, po katerem je običajno avtomatsko zbrisana s strežnika), jo nabiraš pri družini, prijateljih in sodelavcih ali jo najdeš na spletu (nekaj primerov pri strani med povezavami). Splača se jo urediti po jezikih, nato pa abecedno ali tematsko.

Te je zamikalo? Kaj še čakaš? :)

P. S. – Sama se zaenkrat držim dokaj restriktivnega pisanja na podlagi popolnoma nespremenjenih naslovov, ki sem jih prejela sama, enega na vrstico, a večinoma v prostem verzu.

Zapisano pod komentar 1. 12. 2010 14.03
0 Komentarjev

Renesansa spoezije

avtor spampoem

Zamisel o sestavljanju poezije iz naslovov vsiljene pošte se mi je porodila pred nekaj leti, a je postalo po hitrem guglanju očitno, da še zdaleč nisem prva. Entuiziasti so že začenjali oblikovati zakonitosti žanra spam poezije, krajše spoezije, publicisti in teoretiki pa so razpravljali o njenih potencialnih razsežnostih ter jo umeščali v prostor in čas. Po nekaj zabavnih poskusih me je tako veselje nad “instantno poezijo” kljub neodvisnemu odkritju za nekaj časa minilo.

Pred kratkim sem se spomnila opuščenega projekta in ugotovila, da je marsikateri blog medtem zamrl; spletna kultura je posrečeno idejo manično navdušeno kanonizirala, na hitro prežvečila in spet izpljunila, ko se je izoblikoval naslednji trend, ustrezen njeni uborni sposobnosti koncentracije.

Spoezija seveda ni postala “nova poezija 21. stoletja”, prav tako so se pokazale za zmotne napovedi, da “na novo izumlja jezik”, in ta blog nima visokoletečih literarnih pretenzij. Odpiram ga izključno iz veselja do literarnega obrobja, jezikovnega recikliranja ter družbene kritike in aktivizma na splošno. Spoezija je v primerjavi z drugim literarnim udejstvovanjem presneto demokratična in izenačevalna; od avtorja ne zahteva visokega kulturnega kapitala, nastaja po principu kombinatorike oziroma kvačkanja. Zaradi vsebine materiala, naslovov spama, je neizogibno ironična in s tem inherentno antikapitalistična. Kot “notranji sovražnik” je sicer omejena na besedišče polavtomatiziranega hiperpotrošništva, a ravno zato predstavlja oblikovanje avtorskega, individualnega izraza na njegovi podlagi zanimiv izziv.

Naslednja omejitev je seveda jezikovna; v tipičnem slovenskem inboxu se znajde veliko angleškega materiala, nekaj malega še nemškega, ostali jeziki pa so avtomatsko marginalizirani. Moja velika želja je vzpostavitev slovenske spoezije, torej sem na lovu za slovenskim spamom. Priporočam se za napotila na največje slovenske promocijske e-onesnaževalce!

Zapisano pod komentar 1. 12. 2010 10.46
0 Komentarjev